Zgodovina

Kratka zgodovina izdelave žganih pijač in likerjev ...

ZGODOVINA

Prvo žgano pijačo so dobili z enostavno destilacijo iz vina, od tod tudi ime žganje – žgano vino (Branntwein). Beseda liker pa je izpeljana iz latinske besede “liquor”, kar pomeni tekočina.

Maceracija

Digestija

Perkolacija

Destilacija

ZAČETKI IZDELAVE ŽGANIH PIJAČ IN LIKERJEV

V spodnjem članku predstavljamo začetke izdelave žganih pijač.

Liker izpljanka iz latinske besede "liquor".

Beseda liker je izpeljana iz latinske besede “liquor”, kar pomeni tekočina. Znano je, da so Italijani že v letu 1332 prinesli iz Pariza sladko dišečo alkoholno pijačo, ki so jo imenovali “Liquori” (franc. “Liqueur”). Osnovno substanco vseh visokoodstotnih pijač, alkohol, so najbrž prvič pridobili med leti 1050 in 1150 z enostavno destilacijo iz vina. Od tod tudi pride ime žganje, žgano vino (Branntwein). V zgodnjem srednjem veku je veljalo kot zelo dragoceno zdravilo in se je imenovalo “aqua vitae” (voda življenja). Pozneje pride iz tega splošno ime “Aquavit”, ki ga najdemo še danes v skandinavskih deželah in tudi pri nas. Že kmalu po iznajdbi pridobivanja alkohola iz vina se je začelo s prefinjenostjo tega produkta. Z dodatki sladkorja in različnih prijetno dišečih rastlinskih substanc so proizvajali dišeče, sladke okusne pijače, ki so si zelo hitro pridobile veliko priljubljenost.
Cela življenjska pot do današnje industrije likerjev je bila narejena zelo počasi. Prvi je začel znan zdravnik in alkimist Theophrastus Bombastus von Hohenheim -Paracelsus – z ekstrakcijo zelišč in začimb z alkoholom. Tako nastali sladki izvlečki so bili predstavljeni kot nova vrsta likerjev. Na odobravanje niso naleteli, ker njihova kvaliteta še ni bila zadovoljiva.Vzrok za to je ležal v tem, da so imeli na razpolago le zelo razredčen alkohol in mnogo substanc, ki jihdanes najdemo v uporabi v tovarnah likerjev, sploh še niso poznali.

Žganje izpeljanka iz besede žgano vino (Branntwein).

Če se vrnemo na začetek proizvodnje likerjev, najdemo celo povezavo s skrivnostno alkimijo. Približno v 16. stol. seje ukvarjalo le malo posvečenih za zaklenjenimi vrati z umetnostjo proizvovodnje likerjev po recepturah iz starih izročil. To potrjuje tudi dejstvo, da najdemo tovarne likerjev v Franciji že stoletja v posesti istih družin. Na tak način so se skrivnostnerecepture prenašale iz ene generacije na drugo. Nekaj posebnega so bili samostani, ki so v razvoju proizvodnje likerjev igrali vodilno vlogo. Kot benediktinec in chartreus, je imela večina velikih likerjev, kot so maraskino, curacao, parfait d,amour itd. svojo lastno zgodovino razvoja. Zelo veliko likerjem je bilo v srednjem veku (delno tudi še danes) pripisana velika zdravilna moč in zdravilno delovanje na prebavo. Zaradi tega so jih imenovali tudi eliksirji življenja. Zato ni čudno, da so ravno samostani, ki so se vendar že od nekdaj ukvarjali z zdravilnimi zelišči in drogami, dobro skrbeli za razširjanje začetnih dietnih narejenih pijač. Skupina znanih, iz srednjega veka izvirajočih zdravilnih napitkov, je poznana tudi po svojih odvajalnih učinkih.
V 16. stoletju je navedel npr. Gaultherie H. Ryff v knjigi destilacij natančno recepturo za proizvodnjo “Aqua vitae compositae”, predhodnico “zlate vode”. S to sestavo se že približamo današnjim zeliščnim žganjem, ki s svojim takratnim karakterjem komaj približno ustrezajo današnjim likerskim destilacijam. Šele odkar se proizvaja čisti alkohol v velikih količinah in močni obliki in se lahko pripravljajo potrebne substance za vonj in okus, je likerska proizvodnja v enormnem razcvetu. Korak Paracelsusa k sodobnosti ni le korak skozi stoletje, ampak predstavlja tudi razvoj male obrti v veliko industrijo izdelave likerjev.

renesančni zdravnik, alkimist, naravoslovec, filozof in laični teolog.

Paracelsus

Paracelsus (1493 – 1541) je bil švicarski zdravnik, kemik in filozof s pravim imenom Philipp Aureolus Theophrast Bombast von Hohenheim. Vzdevek Paracelsus je privzel kasneje. Beseda pomeni poleg ali podoben Celsusu, rimskemu zdravniku iz 1. stoletja. Kot zdravnik je delal v Strasbourgu in Baslu. Rodil se je v Švici, vendar se je že pri devetih letih njegova družina preselila na Koroško, tako da je mladost preživel v Beljaku. Gimnazijo je končal v Šentpavlu v Labotski dolini. Z 22. leti je doktoriral v Ferrari, na medicinski univerzi. Nato se je odpravil na potovanja po Evropi, na katerih je spoznaval različne oblike naravnega zdravilstva. Pri 35. je postal profesor za medicino na univerzi v Baslu. Uvedel je javna predavanja v nemškem jeziku, kar je bila novost za tisti čas.  S svojim burnim življenjem in delom je zaznamoval razvoj sodobnega naravoslovja in medicine. Kmalu po tem ko je postal professor je na glavnem mestnem trgu sežgal medicinske knjige Avicene in Galena. Leta 1536 je svoje znanje strnil v knjigi. Z oseminštiridesetimi leti je umrl.

V svojem delu je zavračal medicinsko tradicijo, ki jo je uveljavil rimski zdravnik Galen iz 2. Stoletja. Velja za očeta moderne toksikologije, medicine dela in bil je prvi, ki je opisal nekatere kemijske elemente. Menil je da se bolezni razlagajo kot motnje kemičnih procesov in se premagujejo s kemičnimi sredstvi. V zdravljenje je uvajal kemična zdravila (živo srebro, baker, železo, srebro, žveplo) ter uporabljal rastline in zdravilne izvire. Kmalu po tem je na glavnem mestnem trgu sežgal medicinske knjige Avicene in Galena. Trmast in nepomirljiv se je izmikal avtoriteti ter prihajal v konflikt s sodelavci in oblastjo. Napisal je številna dela s področja medicine, alkimije, astrologije, filozofije in teologije., astrologije, filozofije in teologije. Leta 1536 je svoje znanje strnil v knjigi. Z oseminštiridesetimi leti je umrl.

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. V svojem času je pripomogel k raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami.